Odmeva zven drdranja strojepisa,
ki daleč v pas temé se trd zajeda,
granitna vest, še trša kot beseda,
štrli s papirja strgana kulisa.

Prekisla sluz, ki tkivo v žolč razjeda,
peklí možgane in oklep lobanje,
kot z ledenika mrzli tok v kotanje,
odhaja tiho nada sladkosneda.

Tam sámo dete milo v svet mežika,
spočet navdih s tipkovnice pogleda,
potomka črk in zlogov, nežna slika.

A z ostrim kljunom zavrešči ujeda,
otroku kremplje v prsni koš zatika,
raztrga, kakor ovco volčja čreda.

ficra_zom