Moje srce je polno bolečine,

vedno bila je samo žalost v njem.

Pride trenutek, ko občutki gredo ven,

preveč skrivnosti skriva se v njem.

Čeprav vem da nikoli srečna ne bom,

vem da skrita sreča v meni še živela bo.

Vedno čakala bom trenutke, ko sreča prišla bo ven,

ko konec žalosti je in samo veselje je še.

Nikoli več, od takrat naprej,

žalosti občutila ne bom,

ker vedno se bom trudila,

da sreča bo tista, ki bo v mojem srcu še živela,

žalost pa za vedno izginila.

In ko končno svobodna bom,

nikoli ne bom dovolila,

da žalost in stvari ki hude so,

pridejo do srca mojega.

Prišel bo dan, ko vse bom pustila

in živela naprej, sreča in mir bosta kraljevala, 

v srcu prej žalostnem.

Hanifa Kalesić