Prav sredi Benetk, tam pri mostu vzdihljajev,
mravljinčast in trd od kočije tresljajev,
izstopi in sam, brez osebnih lakajev,
odpre par korakov zamišljeni dož.
Zares naveličan od vse konkurence,
ga skušajo Genova, Rim in Firence,
a v strahu se zdrzne, ko pride iz sence
za klaftro v dolžino kovinsko črn gož.

Tako presenečen pa mêča ne zgrabi,
le spači obraz v razumljivi ogabi,
narahlo se skloni kot deklica k žabi,
kaj bal bi se, saj nisem deček, sem mož.
Želi nekaj reči, a preden dož zine,
kraljevi kačon ga pri priči prekine,
odkašlja se, dalje pogoltne kup sline,
ti željo izpolnim, če pústil me boš.

Vladar se nasmehne in se spreneveda,
da kači verjame, zato kar razpreda,
če res je, kar praviš, želim si, seveda,
v palačo takoj s šopkom pisanih rož.
Pripravil bi rad presenečenje ženi
ter znajde v trenutku se v spalnici njeni,
kjer v njenih rokah in med bedri, koleni,
se smuka popolnoma nag grof Ambrož.

Ves blazen se trese in k postelji pride,
odgrne odejo in rjuho iz žide,
okoli vratu tiste sluzaste gnide
kar more do konca zategne ji vož.
Le hipec postane, počuti se bolje,
kaj kmalu še drugo krastačo zakolje,
ker nikdar ne vrne si več dobre volje,
še v svoje srce si zarine dolg nož!

ficra_zom