Vem, prihaja. Poiskati moram kot. Eden od sedmih bo pravi. Požrešna si bom postregla s črto, ki senči bivališča. Zajezdila jo bom, pogoltnila poganjke. Pripravljena bom nanj. Ali nanjo. S stropa se vsipajo puhlice, ki sem jih izluščila med zasledovanjem svetlobe.

Hočem, da iz tebe slišim tišino. Zapri oči in se ugasni. Bodi barva, ki vsrka vase vse, kar se ji približa in vse, kar bo jutri. Praznina ne govori. Ne čuti. Želim te, kos lesa z mizarjeve mize. Bodi klop brez prta. Brez olepšav in vaze z rožami. Bodi papirnata snežinka. Peteršilj iz juhe.

Moji jeziki samevajo. Udarjajo ob temo. Njihove dlani narekuje suličavost, v kateri sedi on. Drži me brez dotikov. Draži. Mislim hrapavost in štejem sence, ki preskakujejo polnost. Mene. Kdaj se bom smela izbesediti? Kdaj se bom smela? Kdaj se bom?

Vesna Šare