Opečna stena (sonet)

Ko vstopim v hišo groze v zabavišču,
korajžno grem s smehljajem na obrazu,
dokazal bom pač notranjemu jazu,
da ni me strah prikazni v tem blodišču.


Nad mano zli vampirji, okostnjaki,
s sekiro rabelj žrtvam glave seka,
tam za vogalom smrtni krik odjeka,
nasedejo tem trikom le bedaki.


Nasmeh vseeno mre, dlani so potne,
zdaj hočem ven, da rešim se bremena,
k izhodu vodijo stopnice motne.


Dobil sem, kar sem plačal, dobra scena,
brž duri na stežaj odprem zakotne,
pred mano trden zid, opečna stena.

ficra_zom

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
12. 05. 2014 ob 22:25
Spremenjeno:
12. 05. 2014 ob 22:26

Uh, šokanten zaključek, ki spominja na moraste sanje, ko je človek že prepričan, da izstopa iz kupljene groze za zabavo, se zave, da je brezizhodno ujet. Zgodba je pravzaprav grozljiva (v svojem zaključku) čeprav nas skozi ves potek vodi prepričanje o "srečnem koncu". Potem pa "twin peaks" zaključek! Vse to seveda v obliki popolnega soneta.

  lp, lidija

Zastavica

ficra_zom

Poslano:
12. 05. 2014 ob 22:43

Hvala, Lidija!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

ficra_zom
Napisal/a: ficra_zom

Pesmi

  • 11. 05. 2014 ob 18:43
  • Prebrano 843 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 561.59
  • Število ocen: 14

Zastavica