Iščem potok.
v senci dreves
skozi kamnito strugo si liže
tisočletno pot.

Iščem pot.
z mahom pokrito
oblazinjeno gozdno pokrivalo
današnji svet.

Odvrgel bi rad cunje.
kožo civilizacije,
ki me objema in me duši
odklenil bi rad svoj svet.

Brez vsega
gol,

kot pravkar rojen
bi rad
hodil po mehkem mahu
in prepustil svoje telo
v objem mrzlega potoka.

Naj me liže
veter
in naj me objema
voda
ležal bi na mahu in gledal nebo.
Nekje tam je tudi moja zvezda…

Naj,
prosim,
zraven mene leže
sorodna duša
in me s svojim telesom ogreje.

Tomaž Jevšenak