Midva (sonet)

Je mnogo hladne vode že preteklo,

odkar je bruhala žarečo lavo,

rojevala cvetove v majsko travo,

so leta jo odela v sivo jeklo.

 

Drhteče toplo dlan polagam v tvojo,

predajam se bližini hrepeneče,

v temi trepeče plamen bele sveče,

zakladov skrinjo ti odpiram svojo.

 

V puščavi našla sem izvirek reke,

oaza raste v nje sredini vroči,

v molitvi, upanju zapiram veke.

 

Oko zdaj moje solze sreče toči,

so težo igubile vse prepreke,

ne bog, ne vrag dvojine te ne loči!

petja

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
09. 05. 2014 ob 21:43

Wau!

:) lp, Essentia

Zastavica

petja

Poslano:
09. 05. 2014 ob 21:55
Spremenjeno:
10. 05. 2014 ob 12:20

Draga Essentia, mislim, da samo ti veš, kaj mi pomeni tvoj komentar.Lep pozdrav tudi tebi...

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

petja
Napisal/a: petja

Pesmi

  • 09. 05. 2014 ob 21:25
  • Prebrano 690 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 166.1
  • Število ocen: 5

Zastavica