Je mnogo hladne vode že preteklo,

odkar je bruhala žarečo lavo,

rojevala cvetove v majsko travo,

so leta jo odela v sivo jeklo.

Drhteče toplo dlan polagam v tvojo,

predajam se bližini hrepeneče,

v temi trepeče plamen bele sveče,

zakladov skrinjo ti odpiram svojo.

V puščavi našla sem izvirek reke,

oaza raste v nje sredini vroči,

v molitvi, upanju zapiram veke.

Oko zdaj moje solze sreče toči,

so težo igubile vse prepreke,

ne bog, ne vrag dvojine te ne loči!

petja