Sedim na obali - z jutrom pod perutjo noči.
S palcem ugašam drobtinice zvezdne.
Pred mano - za mano - morje nežno šumi,
iz luči eno, drugo iz teme.

Duhovi iz peska in solz delijo prašne poljube,
med njimi ležim - okostnjak iz mesa.
Čas je samo drugo ime za gube,
valovi zravnajo odraz. Spet sem mlad.

Vsa ljubezen tega sveta mi leži pod nogami,
kakor zrnca peska med prsti polzi.
Bolj ko jo grabiš, bolj sam si,
ljubezen je val, ki ne zna nehati.

Sedim na obali, dolžina sence me meri.
Vsak dan sem krajši. Vsak dan me je manj.  
Horizont je razpenjen -  na čeri,
med duhovi tonem - na barki sanj.

damiroo