Narisal si me v oblak
na robu večera,
da se je tisti pozlačeni smeh
preslikal iz razprtih kril
v drobno srce
in je med vrtinčenjem vesolja
ostalo malo bitje.

Na robu večera.

Odtisnil si me v veter,
kot spomin na veliko življenje,
ki si mu polomil rešetke
in mu dovolil piti
iz vodnjaka mojih oči.

Na robu večera.

Skril si naju v tišino,
moj smeh in tvoje življenje
sta izgubila dvojino,
tako so ostale le črte obzorij
in krivulje poti.

Tam,
na robu večera.

Allegra