Oblaki so spustili globino oceanov,
poljubljam kaplje
in včeraj se zrcali v zdaj kot podvojena senca.

Ne razumem kdo je spisal plan,
očitno v sunku in odvzet od domišljije,
ne kdo lahko v pomanjkanju besed
sestavi moje rime,
ne kdo brez zemljepisnih znanj
mi riše zemljevide,

da ne najdem svojih cest,
da ne vem kje se zavije
in kdaj me prašen makedam
odpelje pod vzpetine.

Ne razumem, ko  sestavljam mozaik
in vsak svoj včeraj luščim v danes,
pobiram koščke s slanih lic
in tvoja lica vlečem kot pretežek kamen
in vsak moj ples in gib in vdih si vzamem...

vse vrnem v čas
in sklonjeno priznam-

preprosto ne dojamem.

Allegra