Ispijen mozak
uvučem se u glavu
zatvorim šavove
i počnem sa spremanjem
dok slažem svašta
ono ništa mi diže lobanju i
prijeti erupcijom
razvučene fontanele zjape
iz pukotina vire znatiželjne oči
tražim ogledalo
moram im vidjeti duše
ne nemaju dušu
u njima su ostanci pakla
i žeđ vampira
evo uzmite sve što sam spremila
znam nije vam dovoljno
usrkajte slobodno
i ostale djelove mozga
izlazim iz glave
zatvaram šavove
i ulazim u kolektivno ludilio
Poslano:
06. 05. 2014 ob 23:59
Spremenjeno:
07. 05. 2014 ob 07:48
Možeš, samo ipak ostavi i svoje individualno ludilo, sviđa mi se :)
Poslano:
07. 05. 2014 ob 07:49
Spremenjeno:
07. 05. 2014 ob 22:19
Hvala Milen, ma moje ludilo je toliko da uvijek ostane repete. <3
urednica
Poslano:
07. 05. 2014 ob 22:12
Spremenjeno:
08. 05. 2014 ob 07:04
Jezna pesem, ki pa se odlično pripenja v ta nori čas, ko je biti indivudualen tvegano in povezano s preživetjem - kolektivno sprani možgani, kimanje ali pa zgolj apatičnost je tisto, kar ubija družbo. Pesem, ki vsaj za trenutek prižge upanje na prebuditev. Čestitke,
Ana
Hvala Ana, ta pesem je tudi meni zelo všeč in vesela sem tvojega komentarja.
lp
Čas ki ga soustvarjamo :)
Norost, ki se streže, povpraševanje, ki jo utemelji. Le v pomislek noremu času,
ki je kar se tiče vrha kolektivne psihoze vselej aktualna tema vseh časov. Da pa je belec najdlje od izhodišč je očitno, in je postal že semafor za ostale radovedneže.
Napredek je dejansko smrt, živi se posamično ;)
Jeze ne čutim, bralec jo sam prigoji, v odvisnosti do tega kolika ga psihoza cuka za lase :))
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 06. 05. 2014 ob 13:09
- Prebrano 791 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 517.6
- Število ocen: 14