VEJE HLAD
Veje hlad,
razpoka v steni ječi
solza se v led spremeni.
Kot vreča iz žaklovine,
pokajo stare kosti.
Posušeno telo
v koži iz usnja trohni,
čas pa vztrajno drvi.
Žive so le še oči,
ki nemo zro v tišino noči.
Čakajoč na odrešitev
pozabe nemoči,
urini kazalci brez milosti
nenehno ponavljajo
svoj tik tak.
Ob jutrih petelin
vedno isto kikirika.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nena
- 05. 05. 2014 ob 22:24
- Prebrano 556 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 63.06
