Izpijem poslednje prgišče aprila,

ki si ga prekucnil iz svojih oblačnih

dlani, ker niso zdržale od preobilja

neukrotljivih osti, saj si jih skušal

zajeziti le zase in zavesiti

za moje oči. Okorno se okleneš

mojega klenega debla, zažariš kot

poniglavi žarek v rožniku in izvališ

rože, ki rožljajo na jasi pod nama.

Za trenutek ponikneva v jasnini drug

drugega. Samo za trenutek, ker drevi

bo zopet april.

Marko Skok - Mezopotamsky