Prebudim dan.

V naročju mu položim:

oči, ostanke večerje in

mačka od poceni vina.

Nikoli nisi trezna!

Kaj bi pa rad, preklet?

In ne pritiskaj mi tako močno,

z nogo na vrat! 

Raje se napij življenja, 

speri oči in vrni jih nazaj.

Poslušaj! 

Ne zahtevam, da me razumeš,

samo vzemi te ostanke mene,

in odpelji me v noč.

Nekateri tako radi 

ugašamo luč v sebi.

Dušim se pod težo dneva,

prosim, naj mi pusti delirij,

nerodno segajoč po steklenici utvar.

Črepinje sem zakopala

v včeraj.

Prebudim dan, ki 

me posede v naročje.

branka