(spet se ne morem odločit za formo, pa zato kar obe) :)

Dandanes

 se ljudje

ne delimo več

na dobre

in

slabe

Ampak

na rdeče in bele

Na tiste ki so

levi in

takšne ki so desni

                          Ker imajo tisti, ki stojijo

                    na pravi strani zagotovo večje srce!

Dandanes ni več iluzij

o  mogočih pravljicah

ni več nas

Človek je postal

egocentrično vijoličasta

pošast

ki v beton pomaka

napačne barve sanj.

Kakorkoli, ljudje smo različni, vendar ne delimo skupnih dobrin. Živimo na Planetu obilja, a milijarda ljudi strada. Narava je čudežno lepa, vse različno se dopolnjuje, petje ptic "eno čez drugo" je harmonija...ja, človek se podreja. Moj JAZ živi hiši telesa: na nek nenavaden način  smo eden trije.  Moj sebični  brat je rojen kot pritlikavec, jaz, oseba z  imenom in priimkom se trudim sobivati in sem osrednji jaz. Najina sestra biva nad nama v isti hiši. Ona je Duša, višji jaz,  toda k njej ni mogoče priti ker na vratih nima kljuk, ne ključa. Dostop k njej omogoča le najino soglasje...

...no, ker zaznavam preobrazbo, ki ji je vijoličen odtenek zakon, sem si vzel čas za komunikacijo,

bodi dobro

Svit, hvala za komentar, vijolična je itak zakon, če seveda ostaja v okviru "ne za vsako ceno" ...

Lep preostanek večera ;)