Na prašnem podstrešju nekoč fakultete,
brezmejna navlaka in antikvitete,
od nájmanjše igle do skoraj rakete,
cel kup razne šare potisnjen je v kot.
Ta stavba ne služi več šolski potrebi,
študentje že zdavnaj odšli so vsaksebi,
le kaj mu bilo je, nebodigatrebi,
da včeraj popoldan je sam stopil not?

Na žalost je bil brez poštene svetilke,
jezil se na hišnika in na čistilke,
kot trup potopljene letalonosilke,
počez polno kablov, železja povsod.
Je kmalu pomislil, češ, nič ne bo zame,
ko čisto slučajno pogleda čez rame,
na sredi te zgoraj omenjene krame,
kot kakšno strašilo počiva robot!

Odstrani verigo, bel prt in kos stekla,
narahlo poboža to čudo iz jekla,
ker niti za hipec ga vest ni zapekla,
je sklenil, da bitje odpelje od tod.
Saj najdba bi znala imeti kar ceno,
ker stroj je mehanski kot staro vreteno,
če se kaj spoznate na drážbarsko sceno,
že veste, da znal bi postati gospod.

Naprava ne more upreti se vabi,
najditelja brž za zapestje zagrabi,
nato ga z udarcem omami, pohabi,
polomi kosti in odvrže na pod.
Mu z ostro kanilo lobanjo prebije,
še tople se možganovine napije,
nato znova leže na vrh ropotije,
kjer čaka, da pride naslednji falot.

                     * * *

Ko nihče še slišal ni, kaj je procesor,
vse dolge noči je izumljal profesor,
vihtel izvijač in navijal kompresor,
mu zadaj dodal zlat napis Patriot.
Sanjaril o stotih tekočih trakovih,
ki bruhajo tisoč produktov njegovih,
nesmrtnih vojakov v morilskih pasovih,
na srečo ga stvor je ubil za uvod!

ficra_zom