O, svetla noč,

ko mesec razdiha srebro v drhteče kroge nežnih barv

in v temi šepeta vzklilo žito skozi rahlo prst,

ko speče veje krošenj zibajo hotenje

nemirnih popkov v bohot,

pred krikom paranja niti polmraka

v pisano preprogo razprostrto v žuborenje,

razblini me v sladke kapljice ljubezni,

da napojim rojevajoči svet.

O, mila zora,

ko stegneš prste proti strunam mesečine v decrescendu,

ponesi me s seboj kot eter v melodiji stvarstva,

za seboj pustila bom iztisnjene, odpadle cvetne liste,

z esenco legla v vozle starodavnih korenin

in skorjasto šumela v svet

pesem duhtečega miru.

pi - irena p.