Spomin je blazno lep,
a skrit je v čaši s strupom,
če potegniti ga na plan želim,
požirek strupa moram spiti.

Spomin je vse kar je ostalo,
zato ga vlečem kar naprej na plan,
tako me vedno bolj zastruplja,
v spominu lastnem se izgubljam.

Še vedno pijem strup,
še vedno se spominjam,
in sij v očeh izginja,
zamenja ga obup.

HIPI