Kakor vojno pogorišče
v temi ždi pokopališče,
mlad grobar pa vneto išče,
išče davno skrit zaklad.
Zgodba kroži med grobarji,
da so vitezi templjarji
tukaj skrili pred križarji
démante, zlató in žad.

Po premišljeni izbiri,
v pravi viteški maniri,
leta tisoč tristo štiri,
bril je pozni listopad,
skozi gozd so šli do reke,
preko vode do poseke,
čez čistino do Podsmreke,
kjer takrat je stal še grad.

Tisto noč so v strogi tajni,
tik za gradom, na tej gmajni,
tukaj legli prvi rajni,
mlad graščak in služinčad.
Obnemele grajske troblje,
a še danes tu je groblje,
kámenje, ki čas ga zoblje,
liže sluzast močerad.

Le še z mečem, brez oklepa,
poln sovraštva in pohlepa,
zadnji vitez ranjen šepa,
kuga ga pesti in glad.
A mu skrinje zakopane
celijo stoletne rane,
še kot duh se proč ne gane,
ni več živ, je pa bogat!

ficra_zom