Spoznala sem topel dotik.
Iskala ga v tvojih dlaneh.
Saj ni greh…
Ne, ni greh, ko berem ljubezen
v svojih očeh, kadar strmim v zrcalo.
Malo ti dajem.
Poljube z vetrom pretkane…
Drobne dotike vihravih let…
Spet sem vsa tvoja!
Žejna modrine neba, ki v tvojih očeh lesketa…
Lačna prstov, ki skozi lase prepletejo sanje…
Hočem, želim si dotikov teles
in vmes naj le svila pretaka pološčene sanje.
Potapljam se vanje s strastjo bolečine in sreče,
kadar slonim ti, razgreta - v naročju objeta…
najina moč je struna, struna, ki ubrano zveni
napeta, kot v krču drhti…
podrhteva…, vame se zlij, ljubezen moja
in toplo in lepše bo obema.

Marina