V srcu te reže, zbada in stiska,

v glavi od jokanja polno pritiska,

oči bolj kot mokre od solz so ožgane,

ni je stvari, ki skrila bi rane.

Na rokah in nogah porezana koža,

edina še sreča prihaja od noža,

prazen pogled v daljavo zeroč,

vsaka beseda je klic na pomoč.

Ne razume nihče njenih besed,

kri ji postaja mrzla kot led,

glej kmalu postala bo živi mrlič,

od vseh jo zapustil je tudi hudič.

Zdaj sama in mrtva, ni več življenja,

ni žalosti, sreče, niti trpljenja;

ko končno prežeta je s čisto milino,

čutiti si zopet želi bolečino.

mancaplaninšek