Čakam
Odprla bi okno,
vzletela kot ptič,
prevelikih oblik,
da bi me dvignilo tja,
kamor nameni se moje srce.
Nisem še čista,
In strup je nekje,
premočan za odhod,
in preveč za umret.
Jutri bom še nekje utirala pot,
Po starih poteh,
K novim ljudem.
Če.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
- 15. 04. 2014 ob 00:15
- Prebrano 556 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 148.41
- Število ocen: 5
