prečute misli so zopet vzorčaste
kot neme hodulje so zadrte vate
cikcakaste, kot sredica skorje
ki se lušči pod lubadarjevimi usteci
požrešne so, kot mlada gosenica
ki se skriva v mahu trhlih vejic
pokajo, vreščijo, se krohotajo,
pa vendar ne zbudijo nikogar
ki bi imel v sebi toliko poguma
da pogasi votlo bobnenje
nekje globoko v sokovju korenin
Ko drevo posodi svoje korenine ... prispodoba žrtvovanja, na prefinjen način, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!