Nekoč živela lepa je kraljica,

ob zimskem oknu stala je in vezla,

podobo grajsko, ostrih mečev žezla,

ji zbodla prst šivanke je konica.

Na sneg kanile kaplje so tri rdeče,

rodi na mah se močno hrepenenje.

Na pod kamniti padlo je vezenje,

gospa zanosa polna je in sreče.

Kraljica si želi poviti dete,

žarečih lic, polti prelepe bele.

Nemirne ure kmalu so izštete.

Zapojejo fanfare note smele,

sveta zavese punčki zdaj so snete,

minute rosne urno krog so vpele. 

Usoda trpka je tako hotela,

da mati sončka dolgo ne pestuje,

se cvetje rože grajske brž usuje,

življenja reka ni več teči smela.

Izbere kralj zdaj novo ženo lepo,

krasota njena pa je le na zunaj.

Kraljeva hči,ti nanjo ne računaj!

Srce bo njeno zate večno slepo.

Zrcalo čudežno je imela žena,

ki dan prav sleherni je govorilo,

da lepša kakor ona ni nobena.

Otrok čez noč postane dekle milo,

zavist prevzame dušo ji zelena,

zrcalce mačehe več ni hvalilo.

Načrt zlovešči mati krušna skuje,

kako znebiti brhke se dekline,

napuha, ljubosumja misli snuje,

po zmagi zla se ji cedijo sline.

Nahujska vešča lovca, uš hudobna,

da vrtnici srce iztrga vroče,

vendar ko pride tista noč turobna,

ukaza lovec izpolniti noče.

V gozdove temne deklico odpelje,

tam tava sama med zvermi, mahovi,

pa čas minute mučne končno zmelje,

se upov svetlih kažejo sadovi.

Sneguljčico prevzame spet veselje:

na jasi hiške rastejo zidovi.

Previdno, tiho prag prestopi noga,

notranjost je prav lepa, snažna slika.

Mladenko trudno postelj sedem mika,

zaspala kmalu deklica je uboga.

Jutranji žarek sede ji na lica,

sedmero palčkov vanjo zre napeto,

je dekle zanje kakor bitje sveto,

jim v zgodbi njeni dana je resnica.

Sneguljčica se močno jim zasmili,

pred mačeho hudobno jo svarijo,

v sredino svojo so jo povabili.

Kazalec urni prav lepo ji teče,

predano čisti, kuha, pere, lika,

skrbi za cvetje, domek kot se šika.

A dnevi ne počivajo nesreče,

domisli kača zvitega se trika,

v betežno starko ženšče se obleče.

Strupeni jezik že pred hiško sika,

prelestni rož'ci jabolko ponudi,

premami sadje jo na moč bleščeče,

na tla pri priči deklica se zgrudi,

nebo so vrane rezale kričeče.

Ta čas možiclji so zlato kopali

domov prišli so s pesmijo kot vedno,

so smrt uzrli,v grozi so obstali.

Telo v stekleno krsto položijo,

zaklad negibni nesejo v gozdove,

se v grenki žalosti oči solzijo.

V galopu mimo mladi princ prijezdi,

lepota v steklu ga takoj prevzame.

ljubezni čustvo prsi fanta vname,

zapoje ptica, ki med drevjem gnezdi.

Ukaz kraljevi sin izda odločen,

da krsto z deklico na dom ponese,

drobijo proti zvezdi jo noblese,

zapuščajo ta kraj teman, odročen.

Korak nosaču zlomi korenina,

sneguljčice telo močno pretrese,

izbljuva zdaj strupena se vsebina.

Življenja iskro čudež ji prinese,

zasije zopet njena vsa milina,

umakne vrana se z neba, sivina.

Presrečni princ zaprosi jo za roko,

privoli deklica drhteče, vdano,

čebele v rojih srkale so mano,

metulj nad trave je vzletel visoko.

Na dvoru priredili so poroko,

v gosté so tudi mačeho vabili,

na licu mesta so jo obsodili,

pognali jo v mrakoben gozd globoko.

petja