NENAPISAN SONET (v dlani)
V prebelo noč dihajo tihi soneti.
Zares jih nikoli ne bom napisála;
kar v njih trepeta, sem že zdavnaj predala,
v dlan tebi. Ti hótel si pesem imeti.
Zdaj nemo preliva se zvok čez ravnino
in čaka, da vanj se mehkoba povrne
in v hladno tolažbo da strast se obrne,
ki sto let polnila je zdajšnjo praznino.
Sonet nenapisan bo ležal na dlani,
ki jo je meglica spominov odprla.
Dih tvoj skupaj z mojim bo stih nepoznani
polagal v dlán, dókler ne bova umrla.
Saj v beli tihoti prav nič več ne rani ...
Le to, da sonet sva najlepši prezrla.
Zares jih nikoli ne bom napisála;
kar v njih trepeta, sem že zdavnaj predala,
v dlan tebi. Ti hótel si pesem imeti.
Zdaj nemo preliva se zvok čez ravnino
in čaka, da vanj se mehkoba povrne
in v hladno tolažbo da strast se obrne,
ki sto let polnila je zdajšnjo praznino.
Sonet nenapisan bo ležal na dlani,
ki jo je meglica spominov odprla.
Dih tvoj skupaj z mojim bo stih nepoznani
polagal v dlán, dókler ne bova umrla.
Saj v beli tihoti prav nič več ne rani ...
Le to, da sonet sva najlepši prezrla.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 04. 12. 2008 ob 08:34
- Prebrano 791 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 365
- Število ocen: 33
