Odhajaš, mala princeska
bledih lic in odsotnih oči,
odhajaš
vase zazrta se še ne ozreš za menoj
mar boli, res boli?

Nimam kaj več kot dlani,
vanje lahko bi te skrila.
Nisem kaj več kot navadno dekle,
nisem urok in ne vila.

Sami sva, moja princeska
v osamljenem jutru neba.
Roke v naročju ječijo,
čutiš ta najin adijo?
Dolga bo pot do srca.

Pridi! Saj mene je strah.
Pridi in z roko v roki
poveživa slutnji globoki.
Jutro zapreglo je vrance v kočijo,
trave v špalirju z roso zaihtijo …
Pridi! Saj tebe je strah!

Kdaj si želela že od tod?
Kdaj si hlepela že v jasnih nočeh,
trgala zvezde z neba Mlečne ceste,
sanjala sen večne neveste,
tkala prt beli v otroških očeh?

Vedela si, da ni greh
biti in strastno ljubiti.

Pridi, ti mala, uboga princeska!
Daj, nasloni se name!
Dolga bo pot in s ciljem neznanim.
Kar je gotovo le moje je rame,
vranca ognjenih oči
in ta kočija.
Vse drugo, veš, mala princeska,
je strta, prevarana stokrat izdana
iluzija.

Vedela si, da ni greh
biti in strastno ljubiti!

Marina