V mojem srcu

je zasajena

roža trajnica.

Pripeta

na drobno dušo,

ki hoče živeti,

ki je potrebna

toplih dotikov,

drobne besede,

takšne,

zaradi katerih

rastem,

se vzpenjam

do razkritih besed,

ki jih redkokdaj

odprte položim

na ta okrogel svet,

brstim

kadar me božaš,

vode nikoli

ne zmanjka,

a če odideš

potem bom

izginila.

V meni ne bo

več rastla roža,

ne ta, ki se prepleta

po pohištvu

po steni

in ima izvor

v mojih mislih,

ki so del mene.

Pridi,

da se znova

vzpenjam,

proti svetlobi,

proti tvojim

rokam.

IŽ-lev