V mojem srcu
je zasajena
roža trajnica.
Pripeta
na drobno dušo,
ki hoče živeti,
ki je potrebna
toplih dotikov,
drobne besede,
takšne,
zaradi katerih
rastem,
se vzpenjam
do razkritih besed,
ki jih redkokdaj
odprte položim
na ta okrogel svet,
brstim
kadar me božaš,
vode nikoli
ne zmanjka,
a če odideš
potem bom
izginila.
V meni ne bo
več rastla roža,
ne ta, ki se prepleta
po pohištvu
po steni
in ima izvor
v mojih mislih,
ki so del mene.
Pridi,
da se znova
vzpenjam,
proti svetlobi,
proti tvojim
rokam.
Hvala ti, me veseli.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!