V parku sredi mesta v elegantnem dresu

S košatim repkom šviga spretno po drevesu

Kot sapica lahkotna, rjava veverička.

Je nežna in zvedava, ime ji je Marička.

Ob spremljavi vetra in ob petju ptic

Razvija prav podjetno sama svoj poklic.

Pleše unikatni akrobatski ples,

Da z njim odpravlja škodljivi mestni stres.

V poplavi mnogih psihičnih težav

v njen park prihaja vse več meščanskih glav,

ki z zanimanjem strmijo v veveričji šov,

da se boljše volje vrnejo domov.

Marička je prijazna in odganja strah,

Otroških solz in joka konec je na mah,

Odraslim pa pohrusta v hipu vse skrbi,

Ko skoči jim na ramo, smukne lešnik iz dlani.

Simpatična je, ljubka in vedno zanimiva,

Umetniško popolna, prava plesna diva.

Vsak dan za plačilo dobi obilico orehov,

A še bolj vesela je aplavza in uspehov.

Pogumno  izvaja salte, po vejah se podi,

V skokih med drevesi lešnike lovi,

Tako je zatopljena v svoj tvegani balet,

Da pozabi na nevarnost in ostali svet.

Ker na klopci v parku vedno še ostane

kakšen košček sadja in pa višek hrane,

veverice gozdne , doma iz bližnje hoste,

sestradane se rade povabijo v goste.

Brez talenta in navdiha se z orehi razbežijo,

a ljudje veselo zdaj se njim smejijo.

Pozabijo na dolgo Maričkino predstavo,

Ker plitko omejeni  na kratko so zabavo.

Žalostno Maričko zdaj le vetrček miri;

Ko sedi na klopi, ji jezico hladi

Z listi časopisa, ki je tam ostal

Za nekim pozabljivcem, ko ga je prebral.

Zastrmi sovražno se v pozabljeno revijo,

Ki v njen park prinaša negativno energijo

In s kričečo modo še krivico vseh krivic,

Da postaja kraja povsem priznan poklic.

Še preden jo raztrga kot razjarjen ris,

Pritegne ji pozornost zanimiv napis:

Do hitrejšega uspeha in veliko sreče

Pobarvajte pričesko letos si na rdeče!

Takoj se loti dela in vloži napor,

Da zmeša temen zvarek si v votel štor

Iz rdečih jagod, robidnic in malin,

Litra polžje sline in zdravilnih korenin.

Potlej pa na vrsti še zadnji je ukrep,

Da do zahoda lune v tem namaka rep.

Sonce jo dopoldne med spanjem posuši

in njen rep v zelenju kričeče zažari.

Res je prava sreča, da nima ogledala,

Saj bi se v tem primeru same sebe zbala.

Mir ima pred sovo, se lisica jo boji,

Kot mušnica rdeča se strupena jima zdi.

Ne samo da v plesu uspehe nove žanje,

Še pri vevericah iz hoste pridobi si spoštovanje.

Za barvanje vseh repkov odprla je Salon,

Zdaj pleše le od sreče in povsem zastonj.

Adelina