bil si spreten plesalec nerodnih let
za zaprašenim na pol sesutim kolodvorom
v drobovju je besno bučalo pramorje
kosmate gosenice so ti nagajivo mazilile stopala
bil si droben plašen fant rdečih lic
globoko zamrznjen v smejočo kreaturo
pred granitno sivo stavbo zabeljenih oken
mogoče šolo ali muzejem ali varno hišo
vezalke so spletale kite in kiti so bruhali ogenj
in gosto razsuti med pegami nežnega obraza
so kot podivjani vulkani lavo
bruhali loj mozolji
bil si suhljat fantič
na umazanem vlaku v kadilskem kupeju
odsotnega pogleda
nekam daleč
rok zakopanih v žep
nekam globoko
si se igral s svojim onetom
prepričan da neopazno
v sončnem pletežu je bruhalo življenje
divje in neustavljivo in kot vedno
neupoštevaje paragrafe in postave
navkljub neustrašnemu bobnenju pisalnega stroja
si bil trokrilna omara z izpričano nečastnimi nameni
s srhljivim vonjem po starem
zatohlo po plesni po mišjem urinu
z vrezanim notnim zapisom na ramenih
veselje te je bilo gledati ko si plesal povštertanc
bil si peto kolo dvonadstropnega avtobusa
in ustanovitelj lokalne folklorne skupine

brezno