Ne pišem

več balad,

ta svet je krut

že brez grozljivih

besed,

lakota, diktatura,

pranje možganov,

učenje vojaščine

že majhnemu otroku,

na vse to skušam

hote pozabit.

Jemlje mi

preveč moči,

vzame preveč

dobrega upanja

in lepih načrtov,

zdaj vem, da nikoli

ne bom prišla

do piramid,

ki si jih že odkar sem

na tem svetu

želim ogledat.

Kajti tam ugrabljajo

ali še hujše

kar umorijo.

Nič poučnega

ne bom napisala,

nič takšnega

kar še nihče

ne bi slišal

ali prebral.

Sem samo

buden človek,

ki strese iz torbice

vse, kar je notri,

ključe in robčke,

kremo in denarnico,

to je vse,

nič pa ni toliko vredno,

da se splača odtujit.

Gledam iz stola

še v temi v nov dan,

čakam na zgodbo,

ki jo bom prebrala,

da me zbudi.

IŽ-lev