Vsi so lahko občevali z njo. Strumno so zasajali sadike papirnatih potovanj in leteli z omare na mizo. Iz službe na zavod.Vsako opoldne so pozeleneli od količin popitih predalov in nikoli niso vedeli, kdaj jim bodo zacvetela usta. Kje se bo prerivalo brstje in kdo bo zadnji pri blagajni. Polni ali prazni, vseeno. Le da so jo cingljaje vlačili po vrečastih sprejemih in jo natikali. Natakali. Podtikali natakarjem.

Zvečer so jo prevalili s kavča na zemljo, da je zaječala metla za vogalom. Niso je podaljšali v zapor, niso osedlali njenih konjev. Sprevrženo so merili k nogam in klicali domovom. Samskim morilcem sadja in zelenjave. In usnja, ki je nenapovedano padlo s sosedove. Panike. Nike brez kotrljanja. Brez spominov na njo, ki je še danes njegova. A. Mogoče z. Vsekakor ne v. Ne več.

Vesna Šare