Ne premikam
ustnic.
Samo prste.
Na slepo,
da moram
brati za seboj,
da ni preveč napak.
Dregam v tišino
kakor bi budila sonce,
ki pride na nebo
kasneje.
Še vedno sem tiho,
besede lovim iz zraka
ki nasičen obrača
pojme in smisle.
Druži
kot bi poročal
ženina in nevesto.
Le prstana ni.
Premikam prste,
da moram brati za seboj,
da ni preveč napak ...
Black hope, premikanje prstov ne razumem kot neko prisilo, ampak kot možnost, ki ti jo nudijo, da lahko bereš za seboj vsebino, ki ne bi smela imeti preveč napak. Mogoče bi še malo razmislila o tem. Sicer pa dobra pesem.
čao A
Dobro jutro Andrejka,
všeč so mi tvoji načini kako napisat prav, da je pesem nekako bližje.
Ja, ni prisila če človek piše na slepo, je pa res da se lahko zatipkaš
in jaz se pogosto, potem pa moram popravljat za seboj.
Dobro si napisala.
Hvala ti.
Lep popzdrav, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!