jutranje sonce dokončno je izžgalo

epilog najine zgodbe

na stiropor zapisane pogodbe

med uvelimi vejami in počenimi popki

iskal sem peresa črnih ptic

da lahko bi ponaredil tvoj podpis

črnilo sem srkal iz žile na njenem vratu

zadnji kos papirja našel sem v blatu

očistil sem ga s svojimi solzami

ko ugotovil sem, da so tvoji čari zaigrani

v teatru, v teatru ljubezni

za odrom si pomerjala obleke

za tistega ki ve

jaz pa sem mislil, da so za me

in krojila si jih v meni znane oblike

v labode in v sence trepetlike

zato, da so v njih umirale slike

ki slikal sem jih na lobanje, embalaže,

na kače in na vse kar lahko se zlaže

da je tisto kar ni

da je, kar zakriva sledi

da je, in v isti sapi zbeži.

FeliksSMurr