
Za okni raste čas.
Sili v nebo
in požira oblake.
Ni mu mar,
če nosijo grom
ali so prozorni
kot sonce brez žarkov.
Njegove korenine
so trdne, so večne,
Berlinski zid
med ljudmi.
Listi so ostri
rišejo solze in ob jutrih
popačen nasmeh,
ki je v spominu
videti svetel.
Raste
tiho
med brezami in bori,
včasih izgine
v poljubu
ali molku
besedne
sekunde.
Zelen je …
kot misel,
ki ga za okni
vsakič znova
nariše.
Všeč mi je pesem o zelenosti časa. Čas ni nikoli zrel. Izpostavitev zelene poudari tudi dejstvo, da vse kar delamo, delamo zelni in se iz časa ničesar ne naučimo. Moja interpretacija izpostavljene sekvencve iz pesmi (čeprav si jo morda samo jaz predstavljam tako !ampak! - pesem to dovoljuje !) je samo vložek, ki pove, zakaj je pesem prepričala mene.
Sredinska postavitev pesmi me sicer ni čisto prepričala, ampak ji oprostim ;)
Lp, lidija
Zdravo LittleShadow,
zanimiva pesem, ampak sklepam, da si mislila Berlinski zid in ne Berlinski zdi ? :)
lp,s
Hvala za podčrtanko ... :) sem se potrudila, da dopušča več interpretacij (čas je vendarle neskončen, kakorkoli že obrneš)
Glede sredinske postavitve - je bila bolj za hec ... tako da ni taka kot ostale :) čisto mogoče, da zato ni najbolj posrečena ;)
Shadyyy, res je ... tipkarska napaka, ne morem pa popraviti, ker je že podčrtanka ... (lahko pa je to tak zid, ki se ti samo zdi, da je ... kar je v bistvo tudi res ;))
LP, Shadow
zid. popravljeno.
LP, L
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!