prazen duše, poln teles
Ko sam si kdaj,
se zdi, je res,
da te zapušča mlačni svet,
na pol preklan in malo vdan,
preprazen duš,
prepoln teles.
Tvoj hrope dih;
hromeča dlan
še išče sled,
ki preko senc zavalovi,
razpenja liste čez oči,
razgrinja v grlu topi led ...
Se zdi, si sam.
Pred belim zidom
v kos neba zgrešen strmiš.
Kot mrka opustela stepa,
kot lutkica nelepa,
lik, ki odhaja, se mi zdiš.
Poslano:
04. 04. 2014 ob 15:39
Spremenjeno:
04. 04. 2014 ob 18:46
za zaigrat ...
le moj pomislek, upošteva se pa vedno posamično. over and out. :))
Res, melodična, ritmična pesem, ki ima tudi zanimiv dramaturški lok, v katerem se osrediščenost in hkrati vrh dogaja v drugi kitici, prva in zadnja pa zapletata in razpletata samoto odtujenega človeka, podvrženega ugajanju. Vsaj tako se je meni prebrala, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 04. 04. 2014 ob 14:26
- Prebrano 925 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 475.8
- Število ocen: 15