prazen duše, poln teles
Ko sam si kdaj,
se zdi, je res,
da te zapušča mlačni svet,
na pol preklan in malo vdan,
preprazen duš,
prepoln teles.
Tvoj hrope dih;
hromeča dlan
še išče sled,
ki preko senc zavalovi,
razpenja liste čez oči,
razgrinja v grlu topi led ...
Se zdi, si sam.
Pred belim zidom
v kos neba zgrešen strmiš.
Kot mrka opustela stepa,
kot lutkica nelepa,
lik, ki odhaja, se mi zdiš.
za zaigrat ...
le moj pomislek, upošteva se pa vedno posamično. over and out. :))
Res, melodična, ritmična pesem, ki ima tudi zanimiv dramaturški lok, v katerem se osrediščenost in hkrati vrh dogaja v drugi kitici, prva in zadnja pa zapletata in razpletata samoto odtujenega človeka, podvrženega ugajanju. Vsaj tako se je meni prebrala, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 04. 04. 2014 ob 14:26
- Prebrano 1058 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 475.8