Kako naj tuje konje brzdam,

ko mi njihove zlate uzde polzijo čez obraz

in mi zlobni pastirji netijo ognjeno kri,

kako naj spregledam cigane in njihova južna telesa,

ko sami brišejo sledi za seboj,

kako naj veter vzgajam,

ko ga v svoja jadra vabim

in v jamboru pokajo strune nabreklih  trenutkov,

kako naj s sledovi konjskih kopit pod bluzo

zorim za neslišno kopičenje časa?

Skrivaj se na dah srca potopim

v  vmesne prostore pregrete bližine,

strah me je  preplašenih odmevov krhke zrelosti...

henodarling