Vpijem v veter bežeče besede,

preveč boleče so zadnje dni,

k pomladi ponovno sama iščem pot,

je vsakič znova zaman obsedeni trud.

Dovolj prostora je za potovanje,

dovolj, da slišal bi moj glas,

tam daleč prosiš za dvig sebe,

sama pa krvavim že leta namesto tebe.

Se izgubijo prečute noči na obrazu,

nihče ne ve nič o njih,

skrite rane zijajo v vprašanjih,

naj še poskušam ali se utopim v spoznanjih.

Pomladni veter odnaša vse, za kar sem se trudila,

praznino polnijo spomini nate,

vem, ponovno si preslišal vsak moj krik,

odgovor tvoj, je vedno le časovni zamik.

pomladno_jutro9