Vedno znova se vračam k izviru. Misli, s pridihom smrek in jelk, se sprehajajo po obrobju zavesti. Legajo med skalovje, ki si ga obarval s svojimi belimi lasmi in odel v karirasto srajco.

Vstopajo v izbo in zaobidejo utrujena kotišča, ki so ti zaskorjila dlani. Na stenah so vidne sledi tvojega časa. Barviti potiski bledijo in se vračajo. Rada jih božam, ker nikoli ne umrejo. Nikoli niso dovolj utrujeni, da bi zaspali. Kot pokončno drevje iztegujejo svoje prste.

Lipa s kuštravimi vejami izriše podobo tvojega obraza.

Iz skodelice vročega čaja odhajaš kot izparina, ki ji sledim, do koder zmore seči oko.

Martina Pavlin-Essentia