med prameni gartrože
razgrinjaš se
v to pomlad
kakor takrat
ko si tkala besede
v nasnute cvetove
rojeni včeraj
za stkan jutri
dobro veš
kako je pel veter
v krošnjah
ko si letela čez polje
med trnje si skrila
skrivnosti
na oboku večera
na oltar upanja
trosiš cvetove
stene vračajo odmev
tisočerih besed
krik nemoči se razblini
ko se uglasiš
z vejico divje grenčine
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dama
- 02. 04. 2014 ob 12:28
- Prebrano 710 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300.45
- Število ocen: 10
