Zlezem nazaj.
V postelji občutkov
je čas od včeraj.
Pod vekami
prezgodnje tiktakanje ptičje pesmi.
Svetloba oblizuje
spraševanja jutra,
kazalce v blazinicah besed,
ki se nočejo izgovoriti.
Ne vem,
koliko je ura.
Ne vem,
kdo jo prestavlja na nikoli.
Upam na čimmanjkrat nikoli. Morda le tolažba ali pa upanje, da ne vemo, kdo je tisti, ki odloča o nikoli, četudi so urni kazalci, ki so še kako pomembni, neizbežni in krojijo po svoji začrtani poti. Mi pa? Izbira pred ali po nikoli. Kaj vem:))). Si pa dala razmišljanju krila, rekla bi tudi možnosti za razmislek, premislek, zamislek, pomislek:)))). Hja, marsikaj:).
lp, ajda
Draga Ajda,
hvala za razmišljujoč komentar...Želim si... se na krilih čim manjkrat razleteti in zaleteti...pa čim večkrat preleteti in poleteti...
:)
Lep dan ti želim!
Majda
urednica
Poslano:
31. 03. 2014 ob 20:59
Spremenjeno:
31. 03. 2014 ob 20:59
Po eni strani se zdi kot pesem o prestavljanju kazalcev, ampak tiste blazinice besed, ki se podstavljajo jutranjim vprašanjem in niso nikoli izgovorjene, dajejo pesmi drugačno noto - nezmožnost spregovoriti, ker ni pravega občutja, svetlobe, časa, morda tudi sogovornika. Čestitke,
Ana
Hvala, urednica Ana, za komentar in podčrtanko :). Zelo sem je vesela.
Lep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!