IZTRGANI LISTI

Svinčeni oblaki so temni in težki,
sivi in breme za dušo spomladi.
Kot, da tone marčevsko sonce,
razlita tesnoba po vrtu brez cvetja,
o nežno božajoči roki sem le sanjal.

 

Besede krilijo in povzročajo šum,
oddaljujoči koraki nenaravno odmevajo,
laž se valja ob čudni svetlobi ščipa,
mrčes je glasen kot uglaševanje strun,
prepaden se zavem, kako blizu je končnost.

 

Občutek ujetosti v spolzkih tujih prstih,
kamen pritiska, naganja kotaleče bisere v oči,
grozi, da ptitisk zmečka sleherni utrip,
občutek odvečnosti, megle: razkošna izbira.
Vešča trpi zaradi lastnega svita.

 

Kar je zvenelo, ne zveni več,
utihnil sem sredi nedokončane besede,
ostal je le pomečkan svilen kimono,
ko je izginil moj odtis na vzglavniku,
čelo je ohlajeno in noč v tvojih laseh.

 

Strašen je občutek na vrhu nebotičnika,
trepetam s krili, da bi se naučil leteti,
preden bom pristal ves razbit na dnu
in bo vse doživeto razsuto po prašni cesti,
le veter bo raznašal liste iz knjižice pesmi.

ius

Komentiranje je zaprto!

ius
Napisal/a: ius

Pesmi

  • 29. 03. 2014 ob 21:52
  • Prebrano 653 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 186.92
  • Število ocen: 5

Zastavica