Nepremično (sonet)
Rad videl tvoje bi pomladno cvetje,
kako z zatiljem skozi zemljo rije.
In rosa nežno naj obraz umije,
ko slišno tvoje bo otroško petje.
Rad božal bi iz sna rojeno steblo,
ki plaho v vetrcu se bo majalo,
ostal, dokler ne bo se poravnalo
v telo, ki stalo trdno bo kot deblo.
Zaman pred zemljo stal sem in jih prosil,
da videl bi vsaj sled pod belo gazo.
Le temno senco prek ramen sem nosil.
Oko spreminja se v globoko razo,
jaz pa le čas in upanje sem trosil.
Zdaj nepremično zrem v stekleno vazo.
Poslano:
28. 03. 2014 ob 20:43
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 22:28
lp, Essentia
Poslano:
28. 03. 2014 ob 21:23
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 22:50
Tudi moj kompliment!
LP, mcv
Poslano:
28. 03. 2014 ob 22:46
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 22:50
Essentia, blestiš kot vedno.
lp, P.
lp
urednica
Poslano:
29. 03. 2014 ob 08:09
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 11:32
Bravo za lepo postavljen sonet (zdaj si tehnično povsem zverzirana, Essentia) ki nam prinaša zgodbo hrepenenja po novem življenju. Morda je sonet nastal kot posledica spremljanja letošnje naravne katastrofe in pričakovanja novih poganjkov, seveda pa je podlaga za nastanek lahko tudi povsem druga zgodba, ki je temelj za večplastnost. Na koncu pa je vidno stanje brezupa, ki ga simbilizira prazna vaza. Temen sonet, slutnja Niča. Vsekakor zadetek.
LP, Lidija
Lidija, hvala za podčrtanko in odličen komentar!
Svit, hvala!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 28. 03. 2014 ob 09:39
- Prebrano 984 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 611.52
- Število ocen: 19