Poslano:
28. 03. 2014 ob 09:23
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:36
Deblo se že cepi :).. v lepe trske
lp
Poslano:
28. 03. 2014 ob 09:39
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:50
:)
Pesem je imela kar nekaj svetlobnih minut (vem da to ni enota za čas) prvo vrstico
Z besede cepim svet ...
Cepič je lahko divjak ;)
lp
Poslano:
28. 03. 2014 ob 10:35
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 14:27
... gostobesedna krasota :-))
Divljak
Tišina je postala svetište
i moja mantija; muk
svaka riječ -
stablo.
Šupljozidac
U kolonadi ljudskosti...
Nepomične sjene su
svojevrsni koraci
nabor iste svjetlosti
Lp, breza
Poslano:
28. 03. 2014 ob 10:40
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:43
Breza :) hvala za čast, ki jo pesem in jaz sprejemava .
Jako mi se sviđa šupljozidac - odlična riječ.
zahvala:
lep dan, kot nalašč, še
Lp
Poslano:
28. 03. 2014 ob 10:51
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 16:51
kot težki koraki v temni noči,
a vseeno, na koncu, duševno orgazmična.
Poslano:
28. 03. 2014 ob 10:54
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 10:59
mmmmmm, čudovita slika, če bi v zgornji polovici bila le nekoliko bolj vijolična, bi ti priznala, da si me spravil v meditacijo z odprtimi očmi :-)))))
Nisem prepričana, da bodo jezikoslovci zadovoljni z mojo skovanko - šupljozidac, v hrvaščini ne obstaja, toda tudi meni je všeč pa naj rečejo, kar jim je volja ... pomembno je le, da sva midva zadovoljna ;-))
Poslano:
28. 03. 2014 ob 14:28
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 10:59
Čestitam, Jure :)
in Breza upam, da se prevod pojavi med objavami :)
Lp, Lea
Poslano:
28. 03. 2014 ob 16:49
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 22:02
Jezikoslovci ... najbolje, da napišem takole kot sem enkrat že :) Res je, kar praviš, na koncu. Bolje ne gre.
Hvala srecok, vsaka noč se mora enkrat končati ... in lea, hvala za čestitke :)
lp vsem, aja, še tole:
Poslano:
29. 03. 2014 ob 10:57
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 11:54
KUL.
Meni kot votlaku je tišina zakon.
Sence podirajo domine človeškosti.
Rad sem divjak (necepljen) z naborkom iste svetlobe.
urednica
Poslano:
29. 03. 2014 ob 10:59
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 11:57
Kroki, v katerem lahko zagledaš celo zgodovino človeka (v kateri se zdi svetloba konstanta) in njegove komunikacije: najprej obmolk, ki se zgodi po tem, ko se p. s. sesede vase zaradi vsega povedanega v kolonadi človeštva, in simbolno se zdijo vse te preživele besede kot nepremične sence nekoč korakajočih in pisočih oseb. Asociiacija, ki jo povzroča naslov Divjak in deblo, mi je naplavila koliščarje. Naenkrat se vprašam, kako je bilo tistim divjakom, ki so npr. začeli govoriti / pisati po zatonu velikih kultur. Miniatura, ki zahteva razmišljanje - v tišini. Čestitke,
Ana
Hvala Svit - kul :)
Ana - mostiščarje, ki si jih našla, še za njih, ti
hvala ((v tišini ;))
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ÷
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!