Samotna sončnica na robu ceste

žalostno čaka, da se sonce pokaže iza oblakov

in razpre njen čudovit cvet.

Osamljeno sonce za črnimi oblaki

zaman odganja te nepridiprave

in čaka, da posije na samotno sončnico.

Črni oblaki dežujejo na sončnico.

Z njihovo pomočjo raste in raste,

vendar nikomur ne pokaže svoje lepote,

saj oblakom ni mar zanjo.

Končno se oblaki razidejo.

Sonce posije na svet,

za katerega mu ni mar.

Posije na sončnice,

ki si ga želijo le zavoljo samohvale.

Ni več osamljena a še vedno sama.

Tedaj zagleda samotno sončnico z zaprtim cvetom,

ki se še vedno ni hvalisala s svojo lepoto.

Dotakne se je z vso svojo nežnostjo

in slednja pokaže svoj pravi, nebeško čudoviti cvet

in z njim poljubi sonce.

Nič več sama.

Transhumanist