ODER ŽIVLJENJA
Pozor vsem kraljem drame, konkurenca!
Težko zasesti znova bo oblast.
Saj slavni prestol, glej ga, premetenca,
zaseda znova egoizem, čast.
Življenje je burleska, oder norcev;
po njem postopa človek, marioneta,
pestuje ego velikih proporcev,
z jezikom nepremišljeno opleta.
Kdo lutka ta na odru je življenja?
Kdo vodi jo? Napuh, sodrug časti,
ki ne pozna porazov, ne trpljenja.
Ob njem prav vsako čustvo obledi.
Krutost, njegova teta, mračna starka
srce premišljeno odene v led.
Nariše novo jutro, dan brez žarka
zabriše za razumom vsako sled.
Prepir brez smisla, vojna za prevlado,
zbor poje tiho pesem bolečine.
Cinizem ruši most, gradi pregrado.
Krik strtih čustev izzveni, pogine.
Kot ranjena žival se skriva v temi,
sprašuje svet – kam vodi moja pot?
Ponos duši glas, njeni kriki nemi
odmevajo v ta svet prepoln zablod.
Danes ti bil si lutkar, sel časti,
jutri morda jaz njena bom poslanka.
Ponosna, na razpotju dveh poti.
Kako ljubiti? Največja uganka.
Poslano:
25. 03. 2014 ob 21:26
Spremenjeno:
25. 03. 2014 ob 21:35
Odlično!!!
urednica
Poslano:
25. 03. 2014 ob 23:01
Spremenjeno:
26. 03. 2014 ob 08:34
Dobrodošla na portalu pesem.si v imenu uredništva, kaiaab!
Za uvod si nam podarila pesem polno vsebine, ki kaže na kritičen pogled na družbo, v kateri živimo in na pozicioniranje mladega človeka v njej.
Tudi ritmično pesem lepo teče, rime so prave, tu pa tam malo skočiš iz zastavljene stopice, zato predlagam par drobnih popravčkov:
Pozor vsem kraljem drame, konkurenca!
Težko zasesti znova bo oblast.
Saj slavni prestol, glej ga, premetenca,
zaseda znova egoizem, čast.
...
...
...
...
Kdo lutka ta na odru je življenja?
Kdo vodi jo? Napuh, sodrug časti (bratéc je manj primerno zaradi poudarka na 2. zlogu)
ki ne pozna porazov, ne trpljenja;
ob njem prav vsako čustvo obledi.
Krutost njegova teta, mračna starka,
srce premišljeno odene v led.
Nariše novo jutro, dan brez žarka
zabriše za razumom vsako sled.
Prepir brez smisla, vojna za prevlado,
zbor poje tiho pesem bolečine.
Cinizem ruši most, gradi pregrado
krik strtih čustev izzveni, pogine.
Kot ranjena žival se skriva v temi
sprašuje svet – kam vodi moja pot?
Ponos duši glas, njeni kriki nemi
odmevajo v ta svet prepoln zablod.
....
....
....
....
To drobni popravki so samo pika na i k odlični uvodni pesmi, pričakujemo še več pesmi od tebe, Kaja!
Lp, lidija
Poslano:
26. 03. 2014 ob 11:05
Spremenjeno:
26. 03. 2014 ob 19:03
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kaiiabonca
- 25. 03. 2014 ob 21:11
- Prebrano 888 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 244.3
- Število ocen: 7