vseeno mi je
če
narcise izpodrivajo zvončke
ki so že prej prekosili pomladne klice mačic
nadebudna trava prerašča prezimljeni mah
in gliste bežijo pred kosi
če bi opisovala pomlad
bi spet okorno pripela rumeno bunko
na sivo nebo
(samo potvorila bi ga s sinjino)
tako se to dela, mar ne?
histerično vreščeče ptice
bi dramaturško predstavila kot organizirano
simfonično orkestracijo
če bi spet
začenjala z zgodbami o začetkih
vigredih vesnah rojstvih zelenostih
bi me preveč spreletaval nedoločljivi bodež v pleksusu
ob koncih
ki se napovedujejo
v poskokih malega dečka ki bo jutri vojak
ali pa pesnik
pojutrišnjem pa truplo
preprosteje je nabirati regrat
in opazovati deževnika
ki ne uide kosu -
še nikoli noben ni
(deževniki težko bežijo
ker težko dojemajo filozofijo)
za tega v kosjem kljunu
je obstajala samo pomlad
ki spet beži
mimo mene
Nekateri deževniki niti ne vejo, kaj je maraton...
Nekateri ljudje pa ga pretečejo...in ujamejo marsikaj...
objem,
majda
Kot da bi sivina (ki je pesnica ne želi več prebarvati v prijaznejšo sinjino) padla na to novo pomlad (vigred vesno). Slike, ki poudarjajo izpodrivanje, minevanje, smrtnost - vse lahko okrajšamo na prehranjevalne verige, ampak v pesmi je nekaj, kar sproža bolečino in hkrati spodbuja boj (za obstanek). Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!