Želela sem in hotela...Vendar ostajam na istem mestu...na tem poznanem mestu...mestu v katerem sem že tako dolgo časa...In ne gre nikamor...ne nazaj ne naprej...Vam je poznana ta zgodba?Vam je poznan občutek ko ne moreš nikamor? Meni je...pa kako zelo...Vse svoje zadnje upe sem usmerila vanj...brez učinka...brez kaplje upanja...brez vsega.

Ponovno sem na začetku...tam kjer sem vedno.
In kje si ko te rabim?Kje si ko kričim tvoje ime?
Ni te...kot da si kdaj bil...pozabljam nate...izgubljaš se v spominih...ni tako težko kot sem pričakovala...
Spet se vidim ob stari poti obdani z vrtnicami...
Smešno...ljudje se počasi navadimo na vse...tudi jaz sem se...osamljenost mi ne povzroča več težav...le še veliko...retorično vprašanje. Je krivda v meni? Sem sama kriva za to? Če sem...kako mi uspeva odgnati od sebe vse lepe stvari? Sem jaz tista ki se omeji z velikim zidom? Sem jaz kriva da se me bojiš? Vse bi ti dala...vse kar še imam...zadnje dele ponosa in stvar ki se baje kliče ljubezen? Vem...povedali so mi kakšen si...začetnik v tej igri...vendar nimam časa...ne morem čakati da se odpreš...te stvari so že davno za mano...daleč so prvi izlivi ljubezni...ne morem čakati...mudi se mi naprej...Tudi če bi lahko počakala..nočem te prizadeti...nočem da spoznaš te igre....vem kako naiven si še...nisem tisto kar misliš da sem...On me je spremenil...spremenil v bitje brez utripa srca...Nimam te pravice da ti pokažem pot v svet ljubezni...Nočem da bi postal takšen kot jaz...nočem ti podreti vseh predstav...nočem dajati obljub...Vem zakaj se mi počasi umikaš...mogoče sem ti že povedala preveč...bolijo te moje besede...ampak ko bi vedel kako so bolele mene...
Bila sem tam kjer si zdaj ti...in glej kje sem končala...tam kjer si končati ne želiš...

Nedostopna