Pesem.si - ficra_zom - Volkodlaštvo - Kakor ovca beloruna v mraku vzide polna luna,blišč od svil

Volkodlaštvo
Komentarji (6)

Volkodlaštvo

Kakor ovca beloruna v mraku vzide polna luna,
blišč od svile in baržuna delno ji zastre oblak,
temni gozd ob koncu dneva trd prosinec v led odeva,
prvič letos ščip zazeva ves napihnjen in krepak,
v hosto pride človečnjak.

Koža se mu pne in guba kot hudó nabrekla buba,
grd, s pogledom belcebuba, v temi se rojeva spak,
v kôžuh se telo obláči, bolečina ga razkači,
s kremplji cunje s sebe vlači, dolg mu zraste podočnjak,
ko zatuli volkodlak.

Hitro kakor antilopa skozi goste veje stopa,
s preobrazbo v likantropa mož postane mrk divjak,
svoj urok z ugrizi širi, večno mlad se tak šopiri,
niti smrt ga ne iztiri, vedno je imun in jak,
nikdar ne zboli volčjak,

To prekletstvo skoz' stoletja vse od božjega spočetja,
od ustrahovanja, žretja, skusi vseh grozot zemljak,
enkrat pride hrust postaven, ki naperil strel bo raven,
krogla iz srebra bo zraven srčnih žil razgnala žlak,
da zverina pade vznak.