Le enkrat sem jo videl, tisti dan,
ko sem zapil se z njenimi očmi;
od takrat sem ves drug, od nje bolan:
še stopam, diham, a telo ječi...
In starcu trepeta mi težka grud,
ko v glavi se nariše njena slika,
betežen sem, teži me vsaki ud,
a ona vžiga mi spomin, me mika...
Pa ona, mar ne šteje dokaj let,
je ura nanjo sladko pozabila?
Le kje zdaj rase ta postaran cvet,
če bi jo videl, bi me utajila?
Kdo ve, ne lega enako na njo,
ne joče za mano njeno oko?

Mrož