Krožim po neznanem mestu
kot zadeta mina tega sveta,
z radostjo sem ujet v ta krog
kakor podlasica se plazim ...

Brez pomisleka se smejim
neumnim in novim pogledom,
ne razumem teh melodij,ki
s pogledom šinejo mimo mene ...

Nezavedno postanem poet,
ki nadzira naša čustva, ter oblike,
kakor požar požgem vse stvari,
katere kot hitra doza novega vala,
prilezejo v moj izviren smeh ...

Adrenalin enostavno prežene
moje podle misli in postanem,
nova veza lastnega prezira ...
Prezira pesmi ki se konča ... Tam,
kjer se je končala misel
večnega začetka !

primosrajtmajerevski